Zjutraj me ponavadi zbudi budilka, ob kateri (če se le da) še malo pospim, saj imam za zvonjenje sila prijetno pesem. Potem pogledam proti oknom, da vidim, kakšno vreme me čaka zunaj. Dvignem rolete in prižgem računalnik. Odgovorim na maile in si označim, kaj me še čaka. Bolj kot sem pripravljena, lažje mine dan – predvsem tu mislim na stress-free varianto. Namreč dela je toliko, da če bi hotela vse opraviti takoj in zdaj, ne bi opravila ničesar, obsedela bi pred računalnikom kot kakšen kup nesreče in napisala Mateju 3+ smse o tem, kako je kar naenkrat vsega preveč. In tako si spet odmerim čas, ki ga bom preživela pred aparatom, računalnikom in knjigami. Iščem ravnovesje. Vsak dan. In ni vedno lahko in zato je toliko bolj pomembno vzeti (naj ponovim to še tisočkrat :)) vsak trenutek posebej.
In ko sem zadnjič obsedela, preveč utrujena, da bi lahko razumela, da je v redu biti utrujen in ne postoriti vsega, kar si želiš, sem v zameno dobila najlepši objem in dve besedi tolažbe, ki prav lepo odzvanjata v mojem srcu. V mojem najbolj utrujenem trenutku, me je Matej objel in rekel: “Skupaj sva“. Nič več in nič manj. In sem razumela.
Danes sem imela krasno zaročno fotografiranje in še eno možnost videti in biti blizu ljubezni. Med sprehodom smo nabrali še šopek in napravili fotografijo, ki bo za vedno nosila svežino tega pomladnega dne, ko smo si vzeli čas. Trenutek za trenutkom.
Želim vam krasen majski dan!
