Dobrih sto metrov

PRIJAVA NA IVINA PISMA

S prijavo na moja pisma boste nekajkrat na leto prejeli e-mail s povezavami do izbranih objav, pesmi in fotografij z namenom zaokrožiti obdobje, ki je prešlo in pozdraviti prihajajoč čas.

p.s.: odjavite se lahko kadarkoli.

Zaklenila je vrata in vrgla ključe v nahrbtnik. Poslovila se je od mame in ji zaklicala, da bo sporočila, ko prispe. Ni imela več veliko časa. 14 minut je bilo do ure, ko odpelje zadnji avtobus. Zavila je na glavno ulico in pospešila korak. Ulice je zasedel nedeljski večer. Luči so razsvetljevale srebrn pločnik.

Tudi tokrat je dolgo čakala na njegovo povabilo. Telefon je vzela iz žepa volnenega plašča, ki si ga je sposodila od mame in snela rokavico, da bi še enkrat pogledala njegovo sporočilo. Vdih. Mislila je na to, kako jo bo najprej povabil v kuhinjo na pijačo, sedel na drugi strani, jo gledal. Čutila je, kako se vse v njej širi. Obliznila je ustnice. Kri je butala ob preozke žile. Ni je zeblo.

Čakam te.

Dvignila je glavo in pogledala v nebo. Črno in temno modro. V temino se je vsake nekaj metrov zapičil snop oranžnih žarkov. Nizka oblačnost ali megla. Nekaj takšnega, kar je jemalo voljo do polnega vdiha. Pustila je zraku, da jo napolni in izboči njen trebuh. Pomislila je na to, kako jo je držal, kadar je ležala pod njim. Poznala je način, kako pripre oči, ko z jezikom drsi mimo njenih prsi. Tolikokrat že, odkar sta na začetku prvega letnika spoznala na stopnicah pred fakulteto.

Hodila je dalje in norela od želje, da bi začutila težo njegovega telesa. Ampak. Vedela je, da bodo minute pred pozno popoldanskim predavanjem naslednji dan peklenske. Prišel bo, nasmejan, v družbi kolegov. Prišel blizu, jo objel, prijazno pozdravil in odšel sedet višje, kot sedi ona. Ne bo rekel, da jo pogreša, ne bo rekel, da upa, da se kmalu vidita. Ne. Ne bo. Med predavanjem bo grizla konico svinčnika. Prisluškovala bo tistemu, kar bi lahko bilo njegovo. Ujela bo njegov smeh in se spraševala, ali je edina, ki se hrani z drobtinicami, ki niso zanjo.

Pogledala je proti postaji. Skozi spuščeno meglo je videla zvodenelo avtobusno številko. Še je imela čas, da ga ujame. Tanko sled shojenega snega je prekinjala mokra sivina pločnika. Med škripanjem ledu pod škornji je zaslišala vžig motorja. V levem žepu je zapiskal telefon. Ležim na kavču. Mislim na tvoje seksi noge. Prideš?

Do busa sta bili še dve minuti in dobrih sto metrov. Zlahka bi ga ujela.

Naroči se na Ivina pisma.