Ljubeznivo vztrajanje
Mnogo reči, ki jih delamo, želimo narediti hitro, brez napak in o tem obveščati vse, za katere mislimo, da morajo za naše početje vedeti, ga komentirati in razumeti. Potruditi se moramo biti boljši, vitkejši, bolj srečni, dobri starši in nasploh čudoviti v vsem, kar počnemo. Mnogo naših občutkov je poslanih v virtualni svet v iskanje potrditve in odobravanja. Osredotočamo se na nekaj vidikov sebe in počnemo več tistega, kar nam prinaša več “like”-ov, ker vanje polagamo moč, da govorijo o naši vrednosti.
Pogosto se zgodi, da ob tem nismo zares pomirjeni, zadovoljni in v stiku s svojimi željami, saj begamo za hitrimi potrditvami, ki pa ne puščajo trajnejših blagodejnih občutkov o lastni vrednosti. Pozabljamo na dolg čas, ki nam je na voljo. Na vse trenutke, ko lahko globoko dihamo in slišimo minute, kako tečejo in legajo na naše telo. Namesto, da bi gradili naše dneve z mislimi in občutenji, ki vznikajo počasi, in rojevajo prisotnost, gradimo z odrivanjem in neupoštevanjem, da telo potrebuje počitek. Žalost potrebuje nežno roko, strah potrebuje prepoznanje, naše malo bitje potrebuje bližino, ki varuje in spodbuja.
Pozabljamo na zaupanje, ki ga moramo gojiti, na vero, s katero se moramo hraniti in jo priklicati, na ideje, ki smo jih poskrili, ker potrebujejo potrpežljivost in ljubeznivo vztrajanje. Kadar se namenimo po poti, da bi našli, kar smo raztresali, ko smo lovili pozornost drugih, odobravanje in sprejemanje, je vredno vztrajati. Dovolimo si klecniti, se spotakniti in izjokati strahove, ko smo sami in nemočni. Ljubeznivo si je potrebno pomagati in imeti zaupanje. Ne smemo pričakovati, da bomo razumljeni, ko bomo iskali načine, kako biti bližje sebi in drugim. Pogosto so takšne želje tiste, ki se uresničujejo počasi. Pomembno je, da se čutimo, vztrajamo in prepoznamo, čigavo bližino in pomoč potrebujemo in se zanesemo najprej nase. Lastni občutki in želje so vredni, da jim sledimo in jih uresničimo.
Bolj kot si bomo blizu, manj hitrih potrditev bomo iskali in lažje razumeli, kako naprej.