Oranžno nebo

PRIJAVA NA IVINA PISMA

S prijavo na moja pisma boste nekajkrat na leto prejeli e-mail s povezavami do izbranih objav, pesmi in fotografij z namenom zaokrožiti obdobje, ki je prešlo in pozdraviti prihajajoč čas.

p.s.: odjavite se lahko kadarkoli.

Predajanje mavričnemu življenju.

Medtem ko sem hodila, z obrazom obrnjenim v tla, in brcala nasuto kamenje na pločniku, sem opazila, da ni nikogar, ki mi preprečuje (po)gledati drugače. Težka glava, ki je vrat ni več zmogel pokončno nositi, se je premaknila. Pogledala sem v obraze mimoidočih. Bili so zakopani v šale. Bilo je mrzlo. Glavo sem dvignila nekoliko višje. Čakala na opozorilo. Ni ga bilo. Morda bi se morala skriti nazaj med ovratnik dolgega sivega plašča? Morda bi morala pogledati še višje.

Čeprav so pogosto pravili, da tam ničesar ni. In je mraz. In vlaga. In če že moram ven, naj ostanem skrita. Pokrita. Zdaj dvomim. Jih nimam rada, jim ne zaupam? Oni najbrž že vedo, veliko so doživeli in svet je tak in nič drugačen. Takšni so njihovi odmevi. Če je dan siv, je siv. Če je svet siv, je siv. Jaz, v sivem plašču na siv dan v sivem svetu, le kako bi lahko bila drugačna? Če bom iskala barve, ne bom več njihova.

Bojim se, a telo se ne želi vdati. Vem, da izgubljam, kar poznam. Med nami bodo ostale lupine besed. Kljub temu dvigam glavo. Nekaj časa bo hladneje. Potem bo nebo odprlo svoja okna in zasijale bodo barve. Videli jih bodo tisti, ki vedo za tankočutno predajanje življenju. Barve bodo prehajale, izginjale in se menjale. Plesali bomo v ritmih mavrice, oblakov, strel in sonca.

Nič ni enako, gotovo in večno. Če si dovolim, je vsak dan drugače obarvano darilo.

Naroči se na Ivina pisma.