Ajaccio, ponovno
Roman je posvečen vsem, ki ne morejo pozabiti sanj in upov, ki so se 1. 12. 1981 zataknili na nebu, malo nad pobočjem gore San Pietro, Ajaccio, Korzika.
Iva L. Novak
V maju 2008 korziško vasico preletava helikopter, da bi odstranil preostanke nesreče letala Inex-Adrie DC-9. Takrat je tam Iva s hčerko in odtujenim bratom, s katerim želi na kraj nesreče, na vrh gore San Pietro. Z njim hoče obuditi spomine na njuno otroštvo in na smrt staršev v letalski nesreči. V svojem hotenju sega globoko in zato nenasitno sprašuje, razmišlja, fotografira, piše.
Roman Ajaccio, ponovno se dotika intimnih odmevov tragedije, ki se je 1. 12. 1981 zgodila na Korziki. Pripoved se v krogih vrača k začetkom in daje spominom prostor, v katerem se čustva in slutnje razmahnejo do skrajnosti. Roman bolečino ob izgubi ohranja živo in Iva se sprašuje, kaj ostane, če bolečino in jezo utišamo in kaj, če tega ne storimo? In ne nazadnje je Ajaccio, ponovno roman o materinstvu, o tem, na kakšen način je ženska, tako izrazito pogreznjena v čustva, lahko mama.
Odlomki iz romana
Svojo mamo sem ljubila.
Njene nežne prste, ki drsijo po robovih fikusa, po svili njene kombineže, po zunanjem robu telefonske slušalke. Nisem vedela, da je mogoče, da ti poči srce. Kljub smehu in kljub ljubimcem. Kaj je bilo zares narobe? V svoji glavi iščem rešitev zanjo, nekaj, kar bi njeno pot speljalo povsem drugam, in kadarkoli začnem, se zavem, da me ni zraven. Ne gre za to, da ne obstajam, temveč za to, da sva ločeni. Njena sreča je nekje, kjer mene ni. Vidim njen svetli obraz, kako se pomenkuje z novimi obrazi, kako ji utripa celo telo, ker ji ni treba več istega, ker isto jo ubija. Ona je nekje zunaj, upočasnjuje čas.
Živi.
Vračam se v to vas. Petreto-Bicchisano. S sabo vozim Nalo. Majhna vas. Prehodna. Ljudi je malo. Med njimi so nevidne niti, vse vedo. Ko me prvič zagledajo, vedo, kaj iščem. Vedno uganejo, rečejo. Okrog nas, pravijo, je nekakšna temna svetloba.
Nikar ne glejte v tla, rečejo, ničesar ni več tukaj.
Tukaj so bile krste iz tujine, rečejo, premalo smo imeli lastnih. Bolelo je tudi nas. Kot bi bili naši, razumete, ker smo slišali poslednji zvok teh življenj, in grmelo je, to je bil grom, vam pravimo, tresle so se naše hiše in naša srca. Iskali smo jih: gasilci, policijske in planinske reševalne enote. In ostali, tudi ostali. Hoteli smo najti vse, a bilo je na tisoče raztreščenih koščkov. Nismo odnehali. V mislih smo imeli točno takšne oči, ki bodo nekoč prišle do našega kraja in zrle skozi vitraž v nebo, na katerem so se zataknile vse sanje in upi.
Hotela bi fotografijo, ki je nastala večer prej. Jaz že spim in njene oči se svetijo v pričakovanju. Na fotografiji bi videla njeno osredotočenost, nobene omahljivosti ali dvoma.
Močna. Kraljica. Levinja.
Takšne fotografije ni. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi jo posnel. Trenutek ni bil pomemben. Bil je zgolj večer prej. Spomina vredni trenutki, je ležalo na srcu, bodo prišli jutri na zlatih plažah, na katere bo svetilo nizko, bledo decembrsko sonce. In Iva bo bosa in z rdečo ruto v laseh. To bo nekaj, to bo kot v sanjah.
Dan se je komaj začel.
Ne razmišljam o tem, kako bo potem. Ne razmišljam niti, če bi bilo pametneje karkoli drugega. Hodim za njim, prazna glava, zdaj vem, otrpla kot zmrznjen ud, nezmožna predstave. Hodim na kraj, kjer sta umrla.
Ta kraj, te drobne v vetru migljajoče trave, ta veter, ki boža površje, jih premika, dela, da plešejo. Svetlo zelen martinček s progami se sonči, že ob tej uri, ne prestraši se, dokler ne pridem povsem blizu. Kamni so beli, skale kot bele sladkorne pene, Nala bi hotela splezati na vsako. So kot velikanske frnikole, med igro božjih otrok vržene po zelenem pobočju San Pietra.
Nebo nima mej. Sonce ima vse zase.
Ne bi smelo biti tako lepo.