Povej, napisala bom
Da bi pisateljica poskrbela za svoja predšolska otroka v obdobju covida, s partnerjevo spodbudo še naprej ostaja doma brez dela in zaslužka. Zgodba se začne v trenutku, ko njen partner stopi v stik s skupno znanko Lejlo D. Kres. Protagonistka se oklene možnosti, da bo prav Lejla – ta zanimiva ženska, njegova bivša – tista, preko katere ji bo uspelo na novo konstruirati realnost, v kateri bo želela vztrajati. Torej realnost, ki bo segla preko vlog mame/gospodinje/partnerke.
Ponoven stik partnerja z nekdanjo ljubeznijo postane način, ki ji omogoča, da se znova poveže z besedami, pisanjem in sabo. Od njega tako zahteva vse več besed, pogovore snema s telefonom in jih kasneje prepiše. V svojih zapisih skuša biti poštena in prisotna. Z enako intenco zapisuje tudi druge pogovore, ki jih ima z najbližjimi in v katerih se razkrivajo plasti ranljivosti, ljubosumja, osamljenosti, nemoči in upanja.
Odlomek iz romana
DECEMBER 2021
Ko je telefon zazvonil, smo bili v galeriji, to je širok in svetel prostor v zgornjem nadstropju naše hiše. Sedeli smo ob oknu, ki se razteza po celotni višini južne stene. Naletaval je sneg. Pogled na vrt in drevesa, na brezmejen gozd, je bil za otroka navdihujoč, to sem lahko opazila. Otroka sta sedela poleg mene z obrazoma tik ob šipi, dihala sta vanjo in okoli njunih ust se je steklo povsem orosilo. Opazovala sem ju in prisluškovala telefonskemu pogovoru svojega partnerja. Moj partner, L, se je pogovarjal z Lejlo D. Kres. Nekoč sva jo oba poznala. Zdaj je njen oče ležal na L-jevem oddelku diagnostično-terapevtskega servisa v UKC. DTS je bil prostor, namenjen bolnikom s covidom. L je tam delal že več kot mesec dni, nekoliko manj, kot sem bila jaz z otrokoma doma.
Lejla je rekla želim. L je imel glasnost nastavljeno na najvišjo vrednost, a drugih besed nisem razločila. Beseda želim je bila prva beseda, ki sem jo zapisala v zvezek s črnimi platnicami in belo nalepko, na kateri je pisalo december '21.
Želim, sem napisala. Ko sem takrat zapisala to besedo, me je prevzel močen občutek. Ni šlo za ljubosumje. V tistem trenutku me to ni skrbelo. Zdi se, da je šlo bolj za moram, hočem, do zadnje pike, hočem. Želja, se mi je zdelo, je naprej želja po življenju. In tam zunaj je bila ženska po imenu Lejla, ki si je v tem času dovolila želeti si. To sem hotela tudi zase. Ne vem točno, česa si je Lejla želela, tega mi L ni povedal, vem pa, da je njena želja vzbudila mojo.
Kasneje. L je ležal poleg mene v spalnici. Med naju sem, spomnim se negotovosti, prvič položila telefon. Odprla sem snemalnik zvoka. Ko sem mu rekla, da bom najin pogovor posnela, me ni vprašal, zakaj.
O čem točno je govorila, ko je govorila o želji?
L mi ni odgovoril, nadaljeval je po svoje.
V DTS-ju je naporno. Toliko opreme je po hodnikih, da se spotikamo.
To si mi že povedal.
Premor.
Rada bi vedela, kaj je rekla Lejla. Rabim to.
Srečo imava, da sva tak par. Krasne otroke imava. Zakaj bi rabila karkoli drugega?
Lejla ga je ponoči večkrat klicala. In L se ni oglasil. Na koncu je ugasnil telefon.
Zjutraj sem ugotovila, da je ponoči zmrzovalo. Sneg je postal krasta. To je bil prvi stavek, ki sem ga po tej noči zapisala v zvezek. Tik pod besedo želim. Ob tem sem se počutila dobro.